Londonski križ kraž

8. 5. 2015 // Kolumne / Petra Cerar

Pred dobrim desetletjem je s prihodom nizkocenovnih letalskih prevoznikov v našo neposredno bližino otoško velemesto kar naenkrat postalo neverjetno dostopna vikend destinacija. Ljubitelji gledališča in mjuziklov so se lahko tudi le za en sam dan podali na izlet v londonski West End, raj za ljubitelje kulture in zabave. Prestolnica s pregovorno muhastim vremenom, a ne prehudimi zimami in ne prevročimi poletji, je odlična ideja za spomladanski pobeg – še posebno, če jo imamo namen združiti s šopingom na slavni ulici Oxford Street, nato pa si še malo napasti oči v brezhibno urejenem Harrodsu. Da velike napetosti in mrzlice pred prihodom dvorne drugorojenke sploh ne omenjamo – to je bilo namreč čutiti vsepovsod.

Sama sem se odločila podati z »lahkim« oranžnim prevoznikom, zato sem zaradi »lahkih« cen tudi dobesedno upoštevala načelo »travel light«, vsebino kovčka pa zreducirala na zares najnujnejše, kar je bila svojevrstna bitka s samo sabo. Vse skupaj je prineslo prijetno spoznanje, da za štiri dni potepa potrebuješ le udobno jakno, ki pristoji vsem stajlingom, udobne nizke športno-elegantne čevlje (še sreča za letošnji super trend – slip on superge), kavbojke, v mini kovček pa pač stlačiš dodatne majice in pižamo. Človek na Otoku potrebuje dežnik? Ne. Stereotipne karikature Angležev z dežniki niso niti najmanj resnične. Domačini se na občasno rahlo pršenje kratko malo požvižgajo, saj vedo, da bo vreme že čez pol ure popolnoma drugačno, ponavadi sončno in toplejše.

Vsekakor pa drži nekaj drugih stereotipov – ena od njih je strašna vljudnost, saj se ti Anglež opraviči tudi, če mu po nesreči na nogo stopiš ti; toda Otočana nikar ne glejte in opazujte preveč očitno, saj se bo počutil napadenega. A med vožjo po londonski podzemni človeku na misel pride ravno to, saj so vsi potniki blazno zatopljeni v branje – ne le brezplačnikov, ampak tudi knjig, in to kljub dejstvu, da se dnevno migriranje Londončanov zdi eno samo hitenje, tek in bitka s časom. Če se med prestopanjem na postajah preveč obotavljaš in – bog ne daj – načrt postaj linij na licu mesta šele proučuješ, potem te neizmerno dolga reka ljudi pod seboj lahko dobesedno pokoplje.

Uf, na srečo mi ni po vsem tem ni bilo treba v službo, zato sem si lahko v miru privoščila obvezno obredno kavo v Starbucksu, kjer ti lonček ljubko personalizirajo. Ime sem povedala le enkrat, ni mi ga bilo treba črkovati, rezultat pa je bil za »sedi, 5«. Dopoldne je nato minilo v opazovanju mimoidočih izza priročne mize ob oknu.

Nadaljevanje sledi

unnamed_1.jpgunnamed.jpg