Urbane legende

8. 4. 2015 // Kolumne / Petra Cerar

V (raz)cvetu pomladi na jugovzhodu Francije

Znani citat »Vedno bova imela Pariz« najverjetneje velja za veliko nekdaj srečnih parov, ki so se v mesto ljubezni podali v »času nje cvetja«, pa čeprav dandanes svoje mesto najdejo le še v kakem neslavnem muzeju propadlih razmerij. Nekateri pravijo, da so sanje vsake ženske, da bi se v tem ali onem (po možnosti rdečem) kabriu vozila po ulicah katerega izmed francoskih mest. Mar res? Kaj je torej na državi, ki poleg romantično zapletenega jezika, ki zveni kot tekmovanje v tem, kdo bo pozabil izgovoriti večje število napisanih črk v besedi, ponuja tudi tako imenovani »francoski paradoks« - najmanjše število kardiovaskularnih bolezni na število prebivalcev – in to ne glede na holesterola polne sire in (zadnje čase) sporni foie gras – tako neizmerno privlačnega? Brez dvoma so to moda, dober šoping, impresivna zgodovina, nesporne naravne lepote, okusi in še kaj.

Lyon: gurmanski užitki, šoping in inspirativni ulični stil

Če se človek marca poda na jugovzhod Francije in pri tem naleti na teden prekrasnega pomladnega vremena, potem ni dvoma, zakaj državo obišče največ turistov letno. Pri tem je eden od paradnih konjev tudi gurmanska prestolnica Lyon, kjer že marca bujno cvetijo magnolije, domačini pa še pred tem posedajo v kavarnah, ki imajo svoj »vrt« na klavstrofobično ozkih pločnikih, in uživajo v duhu mesta, ki so ga kakopak ustanovili Rimljani. V Lyonu je pač nuja naročiti coq au vin (petelina v vinu), spiti kozarec beaujolaisa in uživati v bogati kulinarični tradiciji, za katero se je potrebno zahvaliti Katarini Medičejski, ki je na dvor s seboj pripeljala najboljše kuharje iz Firenc, ti pa so svoje znanje s svežimi lokalnimi sestavinami le še oplemenitili.

Zanimivo je bilo opazovati ulični stil francoskih moških, za katere se zdi, da se na tem področju zgledujejo po italijanskih kolegih – drzne barve elegantnih hlač, obvezna srajčka z zanimivim potiskom, blejzer in brezsramno nošenje rdečih nogavic. Kozmopolitski Lyon, ki v Franciji bojda na področju šoping priložnosti zaostaja le za veliko večjim glavnim mestom, tako ponuja veliko trgov in prijetnih uličic za poziranje in razkazovanje najnovejših modnih trendov. K brezglavemu tanjšanju denarnice vabijo tudi do same skrajnosti estetsko dodelane izložbe, ki se ponujajo, da bi že naslednji trenutek zaživele na tebi.

Annecy: alpski biser s »kapučinom«

Slovenci imamo Bled in Bohinj, Francozi pa Annecy. Prekrasen kraj z jezerom leži med Chamberyjem in Ženevo, zaradi številnih ljubkih kanalov in mostičkov pa ga imenujejo kar »alpske Benetke«. Na jezeru je seveda prepovedan ves motorni promet, zato je bilo v toplem spomladanskem soncu prav prijetno opazovati razkazovanje mišic raznih veslačev. Pritličja srednjeveških hiš, ki se vijejo med kanali, so urejena v kavarne in restavracije, v katerih v velikem slogu obredno zaključiš obrok s sirom ali kosom kruha z maslom. Zanimivo je le, kako malo prostora pravzaprav Francozi potrebujejo za mizo – te so namreč tako blizu, da k sosedu zlahka sežeš po oljčno olje, poper ali sol. Mize so celo tako blizu, da ne morejo opravljati in obrekovati – morda pa so zato srečnejši narod od nas, kdo ve. Svojevrsten podvig in doživetje je v Franciji večinoma tudi obisk sanitarij. Ko se že navadiš na koncept uniseks stranišč, te ponavadi preseneti le še objava menija na steni za školjko ter strmo vzpenjanje in spuščanje po polžastih stopnicah, kjer se ti zazdi, da bi gostu lahko kaj hitro pomotoma stopil v njegov biftek z zelenim poprom. Skratka – tudi tu je resda manj kompliciranja, a za slovenske higienske standarde bi se našlo kar nekaj pripomb.

Po obveznem kapučinu (Italijani bi jih za to trditev lahko peljali pred sodišče), ki je v tem delu Francije manjša bela kava s stepeno smetano, je potrebno opraviti še ogled vasice Menthon, ki po naravnih lepotah ne zaostaja za Annecyjem. Nad njo se dviga mogočni srednjeveški grad, v katerem je na štirih nadstropjih kar 105 sob, knjižnica pa vsebuje 12 tisoč del, ki so bila napisana pred letom 1800. Če je vaša denarnica primerno debela, v impresivni palači lahko nekaj dni tudi bivate (osupljivo dejstvo mimogrede: to letno uspe kar 40 tisoč ljudem).

Provansa: Orange, Avignon in vonj po sivki

Kaj neki je na krajih, ki so blizu Sredozemskega morja, saj se zdi, da so center sveta? Provansa je bila kakopak naseljena že v prazgodovini, vseskozi pa so njeno ugodno podnebje in naravne danosti skozi zgodovino brez prestanka s pridom izkoriščali tako Kelti, stari Grki, Rimljani in Franki. Kraj na levem bregu reke Rone, Avignon, je bil v 14. stoletju med drugim tudi sedež papežev v izgnanstvu. Gotska papeška palača in znani most sta na UNESCOvem seznamu svetovne dediščine, kar samo po sebi govori o pomembnosti zgodovinskega središča. Po vijoličnih poljih sivke znana francoska pokrajina, ki meji na sosednjo Italijo, pa v mestecu Orange premore še en zgodovinski vrhunec – to je rimski amfiteater iz 1. stoletja, pri katerem je ohranjena tudi zadnja odrska stena, kar je velika redkost. Domov se seveda ne smete odpraviti brez nekaj vrečic lavande, obvezne mešanice provansalskih začimb, modnih presežkov pa v tem delu Francije ni bilo opaziti.

Foto: P.C.