London je mesto, kjer mora Evropejec s kontinenta svojo orientiranost v desno (ne politično) preslikati v levo. Še dobro, da pri prečkanju ceste na asfaltu piše, v katero smer moraš pogledati, saj iz navade najprej pogledaš v napačno. Nekaj miselne aerobike zahteva tudi vožnja z avtobusom, stran vstopanja in občasen rahlo strašljivi občutek, da v avtomobilih ni šoferjev, če je sopotnikov sedež prazen. Če bi le lahko zbrala dovolj poguma, bi se po sončnem Londonu najraje vozila s kolesom. Toda zdi se, da voznikom, ki prestave menjajo z levo roko, podzavestno ne gre zaupati. Sicer prometnega kaosa ni, ni hupanja in preklinjanja – so le prijateljski pozdravi in dosledno upoštevanje principa zadrge. So pa toliko drznejši drugi kolesarji, ki so pogosto vpleteni v precej krvave nesreče. Imajo policisti težave pri razreševanju krivde? Ne. Otoška prestolnica je mesto kamer. CCTV je vsepovsod in Velikemu bratu ni moč uiti, poleg tega pa tudi mesto nikdar ne spi.

London je presenetljivo tudi mesto ogromnih zelenih površin in parkov, ki jih domačini s pridom izkoriščajo. Trava s svojo živo, a več kot osvežilno barvo, deluje pomirjujoče, ljudi vajene veverice in druge žverce, pa ti med sedenjem na klopci ali odejici dobesedno zlezejo v naročje. Angleški stavek »Let's have a picnic« v parku pač ne pomeni žara na oglje in čevapčičev, ampak ponavadi hladen prigrizek, najraje pa kar tradicionalni trikotni angleški sendvič. Osebno najlepši in najljubši je Greenwich Park, do katerega sem se sprehodila kar ob Temzi, še prej pa si ogledala najbolj znano ladjo, Cutty Sark, ki so jo obnovljeno za širšo javnost spet odprli leta 2012. Ladja je spomenik Veliki Britaniji kot nekdanji pomorski velesili in je simbol njihove nekdanje ozemeljske moči. Če sonce v velikem britanskem imperiju ni nikdar zašlo, danes tega žal ne moremo več trditi. Je pa Greenwich del vzhodnega Londona, kjer stoji znameniti astronomski observatorij, preko katerega poteka ničelni poldnevnik, in kjer se tako rekoč začne čas. V tem delu mesta sta se rodila tako Henrik osmi kot Elizabeta prva, ime pa je dobilo po danskih naseljencih, ki so tu pasli živino.

Ko je že govora o modri krvi, je seveda treba omeniti, da se v Londonu skoraj vse imenuje po kraljih in kraljicah. Enako velja za muzej Viktorije in Alberta, kjer že od marca (pa vse do 2. avgusta) poteka razstava kreacij žal prezgodaj preminulega velemojstra estetike, Alexandra MacQueena. Razstava obiskovalca dobesedno popelje v MacQueenove možgane, sobe so namreč tematsko vrhunsko organizirane in vsaka s svojo glasbo in citati doprinese k mističnosti, značilni za modnega velikana. Osupljive kreacije so odraz treh tem, ki so bile največji del njegovega ustvarjanja: temačnost, Škotska in etno motivi z vseh kontinentov. Oblikovalčev modni genij obiskovalca brez dvoma pusti brez sape, pri čemer niti ne opazi, da fotografiranje ni dovoljeno. To pove vse.

Povezani članki

• Zelenci
• Vse poti vodijo v Grožnjan
• Povsem običajno sobotno popoldne v Trstu …
• Jesensko raziskovanje duše