Morske počitnice s pridihom starih Rimljanov

19. 7. 2015 // Kolumne / Petra Cerar

Sedim v senci na samem začetku glavne puljske arterije, srebam kavo z obvezno hladnim mlekom, nedaleč od kipa Jamesa Joycea, ki uživa v pijači v istem lokalu. Na vse pretege skušam iz pet privleči vse svoje gimnazijsko literarno znanje in se skrivaj pretihotapiti v njegov miselni tok, da bi ugotovila, ali si nemara raje od lokalne žganjice želi katerega od ultrapopularnih koktajlov. Po nekaj neuspelih poskusih pa se le vdam lastnemu toku zavesti, saj je opazovanje mimoidočih preveč privlačno. Nekaj mi pravi, da za velikimi temnimi sončnimi očali lahko mislim vse nesramne in malo manj nesramne misli, pa tega na srečo nihče ne bo opazil.

Ljudje, ki prestopajo mogočna mestna vrata, so vedri in nasmejani počitnikarji, večinoma z bikini-ready telesi in postavami. Med njimi prevladujejo visokorasli Skandinavci, nekaj je tudi mlečnopoltih Otočanov, ki jim istrsko sonce kožo le opeče in pordeči, porjavelosti pa od nikoder. Nekaj je domačinov, ki se jih prepozna po urnem koraku in izrazu na obrazu, ki pove, da oseba točno ve, v katero trgovino, frizerju ali kozmetičarki hiti. Peščica nemško govorečih vdano sledi načelu praktičnosti in pregovorno najbolj izpostavljene dele kože skrbno zakriva pred uv-žarki. Uporabnost pred estetiko, kakopak. V množici se pojavita rimska legionarja, ki vabita na večerne gladiatorske igre in že sem v prvih stoletjih našega štetja, ko so si (pravzaprav tako kot dandanes) ljudje želeli (le) kruha in iger.

Večerni boji v prekrasni areni so nas gledalce povezali v eno. Možnost soodločanja, ali naj bo poraženec pomiloščen ali pognan v smrt, je ljudi tedanjega časa prav gotovo brez premisleka neznansko zabavala, nas pa še toliko bolj pogled na morje in nočno druženje na forumu. Forum ima magično moč. Na njem je čutiti duha preteklosti, preplet usod, prijeten vrvež in še prijetnejše kulturno-zabavno dogajanje. Na forumu si lahko novodobni plebejec ali patricij – lahko pa le novodobni okuševalec istrskih vin in sirov, ki za iskrenim nasmehom skriva (k sreči) minevajočo žalost ali pa iskreno radost. Čustva pa medtem mojstrsko na papir preliva tudi mladi hrvaški pesnik, domačin Bojan Žižović, do katerega me je pripeljalo srečno naključje, saj je bil ravno on lastnik prekrasnega nekajdnevnega domovanja v strogem centru Pulja. Njegovo poezijo priporočam v branje ljubiteljem iskrene, pristne, neomajne in predirljive severno-balkanske duše.

Hedonizma starega Rima v začetku julija na lastni koži nisem izkusila le kulinarično in družabno. Estetski užitek se je odkrival v vseh pogledih, razgledih in na vseh poteh. Gladko tlakovane in utrujene poti in ulice, trgovinice z unikatnimi umetniškimi izdelki in domačimi dobrotami … vse to je Istra. Pravljični Rovinj s svojo pravljično cerkvijo na hribčku in ozkimi uličicami z vonjem po sivki in stopnicami, ki vodijo naravnost v osvežujoče modro morje, je prvi dopustniški teden le še izvrstno zaokrožil … Carpe diem še naprej!

arena_znotraj.jpgarena_ponoci.jpg